LJUDSKI DEMOKRATIČNI CIRKUS SAKEŠVILI

RECENZIJA

Naziv skupine, društva: Gledališka skupina KUD Fofité, Medvode

Avtor predstave in naslov predstave: Rok Vilčnik rokgre: Ljudski demokratični cirkus Sakešvili

Datum in kraj ogleda: 19.2. Kulturni dom Medvode ob 19.30

Režija: Marko Čeh

Dolžina predstave: 60 min

Festival / Srečanje: 2022/2023 Linhartovo srečanje

Odločitev za uprizoritev Ljudskega demokratičnega cirkusa Sakešvili (v nadaljevanju LDCS), sodobnega dramatika Roka Vilčnika rokgre-ja, kaže na visoko ambicioznost igralske družine, ki v primeru Gledališke skupine KUD Fofité (v nadaljevanju skupina) kaže na zrelost in zavezanost k najvišjim uprizoritvenim standardom v slovenskem ljubiteljskem gledališču. Izzivi, ki spremljajo postavitev LDCS izvirajo predvsem iz dejstva, da gre za absurdistično delo ki samo po sebi zahteva drugačne, »nelinearne«, para-razumske pristope k »razumevanju« besedila, da bi to v nadaljevanju moglo biti z režijskimi in igralskimi postopki ustrezno prevedeno na oder. Kljub dozdevni monolitnosti absurda je, paradoksno (ali ne), prav vztrajanje v absurdu verjetno najtežja naloga, saj je polje absurda zelo nestabilno. Človeška kognicija namreč vedno išče varno zavetje udobnih vzorcev. Vendar menim, da je lepota in smoter absurda prav v tem, da teče paralelno z razumskim naziranjem sveta a ga nikoli ne
seka ali tangentira. To vztrajanje v in zaklinjanje absurda smo lahko videli tudi 19. februarja na briljantni ponovitvi Medvoške skupine.

Slovenija ima bogato tradicijo uprizarjanja absurdističnih tekstov. V drugi polovici 20. stol. je bil absurd tudi način upora proti dikaturi, s katerim je posameznik razmejil bolečo politično realnost od svojega notranjega reda, včasih tudi preko tamponske cone norosti. Sedanje generacije absurd dojemajo drugače – (še) bolj iz prve vrste, saj so (nam) intimo ugrabili preštevilni elektronski motilci in puščava socialnih omrežij, ipd. Obstajajo samo še posamezniki razrušenih zavesti namočeni v razbeljeno pokrajino realnega.

Skupina je besedilo nekoliko okrajšala a ostala zavezana duhu literarne predloge. Ta bi se lahko napajala v Konfucijevem izreku: »ko besede izgubijo pomen ljudje izgubijo svobodo«. Vilčnikovo besedilo se napaja iz različnih absurdov, ki nas vsakodnevno obkrožajo. Najbolj očitna je naslovna referenca na korumpiranega politika Miheila Saakashvilija, nekdanjega Gruzijskega predsednika, nekdanjega nastavljenega guvernerja ukrajinske Odeške pokrajine in aktualnega uporabnika nastanitvenih zmožnosti Gruzijskega zapora, kjer prebiva zaradi zlorabe oblasti. Če ostanemo še malo pri geografiji, miljé, ki ga živijo medvoški Sakešvilci zelo spominja na humor armenskega Radia Erevan. Ne glede na točnost teh domnev – iz dela in uprizoritve se med drugim lahko razbere vazalski odnos državljanov do političnega gospodarja. V tej politično-intimni igri sta nori obe strani. Mali ljudje so blede sence Človeka, so paranoični, razdražljivi, sumničavi drug do drugega, agresivni, brez pravega koncepta za revolucijo… a z veliko idejami. Vseprisotno špijoniranje, pušča na ljudeh posledice, saj se zažira v njihov razum in intimno življenje.

Naj bo popolnoma jasno, kljub temu, da nam skupina nikoli ne ponudi enega samega hermenevtičnega ključa, s katerim bi lahko odklenili pomen predstave, uprizoritev nikakor ni poljubna ali nepovezana. Nasprotno. Redko se ljubiteljskim skupinam posreči tako drzen poizkus v vzpostavitvi lastnega igralskega koda s katerim se lotevajo besedila. Skupina začne v silovitem tempu. V gledalčev razum napravijo raztrganino, da se znajde popolnoma odprt in dovzeten za vse kar mu ponudijo v doživeti igralski izkušnji.

Kod igre je soroden klovnovskemu, tako v estetskem smislu, kot v tehnično-izvedbenem (natančnost v premikih telesa, rok, glave…). Gib je izdelan in sproščen. Po potrebi bliskovit a vedno v ustreznem ritmu: od présto do meditativnih pasaž, kjer lahko gledalec zadiha pred naslednjim pogonom. V LDCS liki tudi govorijo, zato ne gre za klasične klovne. Skupina se zaveda, da gib in beseda nista naključna ampak ju je potrebno stilizirati. Ker se skupina tega zaveda in ima sposobnost, da to uresniči, lahko upravičeno trdimo, da ne gre za naivno skupino.

LDCS je utemeljena na besedilu, ki je absurdistično in ga je zaradi tega potrebno jemati z vso resnostjo, skorajda tako kot pri poetični drami (nemara se v tej potezi kaže, da je absurd v nekem obdobju 20. stoletja predstavljal začetek konca obdobja literarnega v gledališču). Jezik v uprizoritvi je bravurozen: dikcija in artikulacija sta natančni kot bitev. Pri tem gre izpostaviti igralki Mašo Kavčič in Moniko Jekler, ki najtežje pasaže vodita bliskovito, s popolno kontrolo izrečenega a hkrati s sproščenostjo in izkušenostjo, ki jima dovoljujeta vmesno poigravanje z interpretacijo, ne da bi se izgubili v soigri. Sledi jima silovit Matej Ulčar, z natančnim obvladovanjem ogromnih igralsko-čustvenih razponov (kakšna kondicija!), znotraj katerega se giblje tako rekoč hipno: od mogočnega »gospodarja«, do ubogega »vazala«, od nevrotične kosmate živalce do ponorelega atentatorja ipd. Irena Sonc Šlenc dopolnjuje igralski kvartet in instinktivno pomirja nepomirjeno trojico ali se podvrže njihovemu diaboličnemu tempu. Ansambel deluje harmonično, poznajo se in si zaupajo. Na momente imamo občutek, da gledamo meta-gledališko uprizoritev, torej predstavo o predstavi. Igra se znajde v vmesnem prostoru: v procesu nastajanja predstave (vaje, backstage) in že v predstavi – to postane očitno v delih, kjer iz »zasebnega«, (nanapetega) pogovora zdrsnetjo v svet Sakešvilija.

Repetitivno besedilo je zaradi temeljitega dela med režijo in igralci ob vsaki iteraciji drugače interpretirano, nabito s pomeni, kar kaže na velik posluh skupine in sposobnost igranja variacij. Navkljub temu, da se besedilo obilno poslužuje ponavljanja, skupina ne podleže skušnjavi, da bi gledalčev nasmeh izmolzla zgolj s pomočjo mehanizma večkratne repeticije (kar lahko pogosto deluje kot nekoliko omejeno), marveč v vsaki ponovitvi vidi priložnost za novo izkazovanje domišljije s katero presenečajo in pripovedujejo večplastno zgodbo.

Kostumografija je še eden od ključev s katerim lahko pristopimo k razlagi besedila. Kostumi so unificirani in ne ločujejo med moškimi in ženskimi. Igralci imajo na vrhu glav volčje maske, s katerimi se v določenih prizorih transformirajo v smislu makievelističnega frazema: človek človeku volk. Okoli vratu imajo raif z veveričjimi ušeski, ki omogočajo še eno hipno spremembo. In zadnja all-in-one kostumografska rešitev so napihljiva oprsje, ki jih spremeni v votle a samozavestne hruste… No, vsaj dokler jim ne poide sapa. Maska je komplementarna celotni likovni podobi. Podzavestno nam pripoveduje zgodbe likov, ki so se zgodile neposredno pred prizorom ali razodevajo njegovo osebnost, ki je ponavadi v nasprotju s tem kar lik pripoveduje o sebi z besedami.

Scenografija je uborna, prav tako luč – minimalistična. Takšen nastavek naloži celotno uprizoritveno breme na pleča igralcev. Mizanscena je tako skoraj v celoti odvisna od soigralcev in (skoraj) zanemarljiva v razmerju do scenskih elementov. Ustvarjalci so se z naslonitvijo na materialni minimalizem udobno izognili določni scenografiji, ki bi lahko gledalca uropala za mnogopomensko branje absurdistične uprizoritve. Ob prej omenjeni klovnovski kvaliteti igre in samozavestnih igralcih, bi bilo mogoče predstavo igrati, brez velikih sprememb, tudi v okolju uličnega gledališča.

Vsak član katere koli ljubiteljske skupine bi moral imeti, vsaj enkrat po konstitutivni fazi, priložnost, da se spoprime z absurdom, saj ta igralca prisili, da zapusti svojo cono udobja. Sakešvili je Fofite posvetil v katedralo absurda in Monika, Matej, Maša ter Irena so njeni apostoli, ki sem jim hvaležen, da so me spomnili, da že dolgo nisem napravi nič norega.

Še enkrat vam čestitam za predstavo, ki napoveduje, da se bo skupina po tej izkušnji lotila še veliko drznih gledaliških poizkusov.

DATUM PISNE OCENE: 18. marec 2023

IME IN PRIIMEK STROKOVNEGA SPREMLJEVALCA: Milan Golob